English

MOJ DNEVNIK-VLAK RAZNOLIKOSTI, Španija, 29. marec 2007

Sonce, nov dan in nov začetek! Z Mojro začutiva kreativno žilico in se postriževa kar v hotelski sobi z ravno prav majhnimi škarjami in glavničkom. Nekako je treba preživet dan zaključka razstave in zadnjega koncerta. Na novo oblikovani se pokaževa svetu. Najdeva nov hrib, na drugi strani mesteca in se napolniva s svežim zrakom. V restavraciji za predjed naročiva solato in najboljšo ribjo juho, kar sem jih kdaj jedla. S tisto porcijo ribje juhe bi lahko nahranili pet ljudi. Potem greva na sprehod do železniške postaje, še zadnjič na razstavo. Vse štima in oživiva naše lutke. Obiskovalcem pokaževa, da so lutke tam zato, da se jih animira.
Ravno ko pridem v hotel, me pokliče Yolanda za intervju na nacionalnem Radiu - v živo. V bližini so za zaključek projekta Vlak raznolikosti postavili mobilni studio. Med oddajo zavrtijo kar tri pesmi iz albuma Pasja legenda. Moji odgovori očitno zabavajo španske voditelje. Za konec sem jim zaupala kako zgleda moj idealen kraj, ki je v resnici en dan. »Zjutraj se zbudim v hribih ob gozdu, zraven moje hiške pa teče potoček, da se osvežim. Popoldne grem v veliko mesto, ki ni preveliko. Srečam veliko lepih ljudi, različnih oblik, višin in nasmehov. Najdem najboljšo špansko restavracijo – tu vsi voditelji padejo v smeh in mi komaj pustijo da dokončam – in se zvečer umirim ob morju, kjer spet najdem košček obale le zase.«
Po intervjuju tečem na vlak, da pomagam Mojri podreti razstavo. Zamudiva Cristobala in ujameva le zadnjo pesem. Škoda. Prvi koncert, ko lahko poslušam od začetka do konca, pa zamudim. Zato pa poslušam koncert Darge. Prepustim se močnemu masivnemu ritmu desetih glasbenikov na odru, ki peljejo muziko od elektro duba do čiste tradicije in nazaj. Vidim, da so fantje naše sorte. Upajo si in drzni so, pa še zelo glasni povrh. Zamislim si, kako bi bilo skupaj z njimi igrat v Sloveniji ali v Maroku. Komaj čakam. Morda se pa res zgodi. Edino kar moti je prostor z golimi stenami, nekakšna hala na železniški postaji, ki zamaže zvok z odmevi. Ampak nič ne de. Smo v malem mestu sredi hribov. Kjer se malokrat karkoli zgodi, zato vsi pridejo na dogodek. Med publiko srečam celo nekaj novo pečenih Brininih občudovalcev. So kar strastni … Zaključni večer se konča z večerjo vseh glasbenikov, organizacije in tehnike, ki smo pri projektu sodelovali. Manjkajo le moji Brinovci.
Imamo se noro lepo. Dobra hrana in veselje se prevesita v muziko. Začne Cristobal ob spremljavi dveh kitar iz njegovega benda. Zapoje dve pesmi. Potem v roke kitaro dobi eden od pevcev Darge – Nabil. Zapoje neko tradicionalno pesem enostavno in čisto. Nekaj najlepšega zame je, če tisti ki poje ne poskuša izsilit iz svojih glasilk največ, ampak da posluša vsebino, jo razume in pusti da se čutnost te vsebine prikrade v barvo glasu. Takrat pesmi in pevcu verjamem, čeprav ne razumem niti besede. In to se je zgodilo pri obeh, Cristobalu in Nabilu. Zares ganljivo. Cristobal je s svojim edinstvenim glasom in interpretacijo čisto očaral prostor. Kakšna sreča, da imamo še to zadnje druženje, kjer lahko Cristobala slišim v ta pravi luči, akustično, med prijatelji, čisto blizu in poje samo nam, z očmi in glasom. Med tem čutnim petjem, se nagne k meni Yolanda in pove, da njena agencija dela z mnogimi glasbeniki po vsem svetu, vendar imajo le malo biserov med njimi: Cristobal, Darga in zdaj še Brina. Moram jo objeti, se prelepo sliši.
Vesela sem, da imam s sabo Mojro, tako se lahko pogovarjam tudi s Cristobalom, ki razen špansko ne govori drugih jezikov. Mojra je pred dobrim mesecem govorila od romanskih jezikov »le« francosko, portugalsko in italijansko. Ponudba za Španijo je bil nov izziv in zdaj govori še špansko. Brez nje bi bilo težko, tako pa je bila moja desna roka in jaz njena leva. S Cristobalom si izmenjava cedeje in kako otroško lepo se je razveselil Pasje legende.
Cristobal zaključi večer z improvizacijo ob spremljavi kitar. Zapoje da je Cristobal iz Argentine, zelo utrujen, ker so za njim koncerti in potovanja, da želi spat in objeti svoje dekle in da gre na srečo že jutri domov, v Argentino … Slišalo se je fantastično in prav lahko si videl, kako mu misli švigajo po glavi, medtem ko si izmišljuje tekst.
Noč se bliža tretji uri in natakar nas je že nekajkrat opomnil, da smo vendarle v hotelu, da gostje spijo in da se vse preveč sliši. Počasi se razidemo, ampak tako težko se je raziti. Z Mojro greva še na sprehod v mrzlo svežo noč z Nabilom in Hassanom. Tole Dargo bi človek kar domov odnesel in si fante razporedil po stanovanju, da bi te na vsakem koncu razveseljevali. Tako dostojanstveni, preprosti in lepi so in nad njimi kraljuje v vsem siju Yolanda, ki nas je iz vseh koncev napaberkovala.
 
Brina Vogelnik


 « Nazaj