English

MOJ DNEVNIK-VLAK RAZNOLIKOSTI, Španija, 27. marec 2007

Zjutraj mi Blaž poroča, da so na koncu v lokal prišli še Maročani, tako da so se sploh lahko vse zmenili o današnjem koncertu - kdaj imamo skupno tonsko vajo in koliko časa je na voljo. Za Blažem na kratko srečam še Julija, ostale pa srečam rahlo omotične šele ob odhodu na tonsko vajo. Darga mora iti zraven, pa uspe le dvema. Do konca naše vaje se jih prikaže še nekaj in ostane nam ravno deset minut časa, da postavimo mikrofone še zanje. Po tonski nas sonček zvabi na promenado na kavico. Bom že kasneje počivala in se pripravila na koncert. Z Jeleno na hitro »oropava« še bližnjo trgovino z majčkami. Zelo zadovoljni se odpravimo proti hotelu. V mestu so spet zaprli vse restavracije in mi smo spet lačni ravno v času sieste. Blizu hotela najdemo mizo na sončku. Natakar nam razloži, da so na voljo le sendviči, potem pa prinese same dobrote, ki nimajo niti približno nič skupnega s sendviči.
Polovica benda, ki ni preutrujena, gre poslušat Cristobala. Danes nastopa prvi. Meni pa preostane le urica časa, da se spočijem in pripravim.
Čas prehitro teče in kmalu nas odpeljejo na prizorišče, takoj zatem na oder. Še nikoli nisem vletela neposredno na oder, ne da bi pred tem vsaj malo zadihala. Bend začne udarno, ne sicer tako kot v Gijonu, ampak dovolj, da s prvimi takti zvočne gmote, ki se je prav počasi valila kot megla, preženejo zadnje ostanke včerajšnjega mačka. Pridem do mikrofona s klici Sijaj, sijaj? Jelena mi odgovarja Sijaj, sijaj, … Kot odmev se priklopi še Blaž. Megle ni več in Sončece nas v trenutku spravi pokonci. Publika je mlada in več jo je kot na prejšnjih koncertih. Vzpostavi se nora energija. Jaz pa iz pesmi v pesem prestavljam v višjo prestavo. Pred zadnjo pesmijo Citre, Blaž napove skupni projekt, ki smo ga pripravili »Nosotros para Vosotros«.
Po Citrah na oder pridejo še Maročani, pet ali šest desetin benda. Igra se začne počasi, s skupinskim uglaševanjem. Ko je skupina ljudi inštrument, ki ga je potrebno uglasiti, da vsi zaznamo, v katero smer se bo improvizacija razvijala. Pustim, da se podlaga vali in postane konkretnejša. Vsake toliko se priklopim in izklopim. Sem del podlage. Pot je nakazana, zdaj se je potrebno le sprostiti in spustiti v tek. Ritem postaja konkretnejši, inštrumenti se med sabo pogovarjajo, si podajajo žogo. Jaz se povzpnem, zavzamem cel prostor in se spet umaknem. Med preigravanjem poniknemo in na površju ostanejo le tolkalci. Še enkrat se glasba dvigne, z njo preizkusim svoje meje še jaz, potem se razblini in počasi poniknejo z odra tudi glasbeniki. Iz zvočne gmote ostane le še kitara in nekaj ropotulj, nadaljujemo sami, Luka, Blaž in jaz in publiki podarimo še Dolge dneve. Vsakič ko zapojem to pesem, me oblije občutek da »je vse v redu«.
Nekaj src smo pošteno ogreli, če ne ravno presunili. Drugače si ne morem predstavljati tistih nekaj ljudi iz publike, ki so se prikradli v zaodrje in se potem, ko so dobili vse moje podpise  
in mi iz srca čestitali, prepirali kdo med njimi je občudovalec številka ena.
Potem se je tam znašel s šopkom travniških rožic še nek Ukrajinec. V počasni ruski slovenščini sva se vse zmenila. Bil je ganjen, da sliši slovanske besede. Toliko bolj, ker je bil precej pijan. Varnostnik mi pomaga, da se prijazno poslovim. Čez deset minut spet pride z novim šopkom, tokrat za Jeleno. Ugotovimo, da bi bilo najpametneje, da nadaljujemo druženje v hotelu. Medtem ko Ukrajinec pripravlja že tretji šopek se vkrcamo v kombi.
V hotelu z Mojro pripraviva odvečno prtljago in jo neseva Jeleni in Ninu. V Španiji ostaneva do konca in morava domov pripeljati še 30 kg razstave. Pri Jeleni in Ninu je fino, in predaja najine prtljage traja več kot uro.




 « Nazaj