English

MOJ DNEVNIK-VLAK RAZNOLIKOSTI, Španija, 25. marec 2007

Yolanda je organizatorka in prava frajerka. Prestavila nam je odhod iz desete na dvanajsto uro. Pridobimo le eno uro, saj se ura ob dveh zjutraj prestavi naprej. Bend spi po prekrokani noči, mene odpeljejo na svečano srečanje in ogled razstave s podpredsednico španske vlade. Na hitro jo obkroženo z varnostniki in novinarji pospremijo po vlaku in naših razstavah. Pred vagonom se rokujemo in fotografiramo. Smrtno resno mi zaželi srečo in mi čestita za dosedanje uspehe in odbrzi v limuzini novim obveznostim naproti. Po vsej zmedi sledi prijazen intervju za nacionalni Radio Tres. Vodi ga simpatična novinarka s simpatičnimi vprašanji.
Ne izide se mi plan, da bi pred odhodom šla spat še za kako urico. V hotel se vrnem ravno v času odhoda. Glasbeniki že čakajo pri recepciji hotela. Na hitro zmečem stvari skupaj in vsi skupaj potem še eno uro čakamo na avtobus. Šofer je namreč pozabil prestavit uro naprej. Nič hudega. V Gijonu se je naredil krasen sončen dan, ki pa žal ne gre z nami v Santander. Tja pridemo lačni ravno ob vsesplošni siesti, ko vsi kuharji zaprejo kuhinje za kakšne tri urice. Najdemo restavracijo z zaprto kuhinjo, a že pripravljenimi sendviči. Z največjim veseljem jih pohopsamo. Za desert »oropamo« še bližnjo trgovino s čokolado, ki se je med tem ravno odprla.
Skupini Darga in Brina se nagovarjata, da bi na naslednjem koncertu kaj zaigrali skupaj. Super, zakaj  
pa ne! Vedno je fino kaj novega poskusit in se pustit presenetit.
Po počitku, ko nas je za dve uri pobralo, se nam zopet oglasijo želodčki. Razen tistih par sendvičev, ki smo si jih razdelili, še nismo zaužili česa konkretnega. V desetih minutah smo že pred hotelom, v lovu na novo restavracijo. Najdemo jo čisto blizu, ob morju. Sedemo na koncu restavracije, vmes pa nam zaploska in nas pozdravi naš novi občudovalec. Hecno, saj v Santanderju še nismo nastopili. Pove, da je gledal koncert v Gijonu in da je navdušen.
Miza je ravno dovolj velika, da se zbašemo okoli nje, ne vem pa, če bodo nanjo lahko postregli vso hrano, ki jo nameravamo pojest. Naporno je tole čakanje pa naročanje hrane. Končno prinesejo vsega 
- od morske hrane, zelenjave, do več vrst mesa, vse to na dveh ogromnih lesenih ploščah. Napademo prvi pladenj in ga pokončamo kot piranhe. Drugega se lotimo malo bolj kulturno. Poplaknemo s priljubljeno Riojo in se lotimo glavne jedi. Za desert še dva velika krožnika. Na prvem so vsi možni siri v medu, super kombinacija in na drugem različne slaščice. Naročimo še novo rundo najboljših slaščic in jo res pojemo. Še dobro, da je plaža takoj zraven, ne bi zmogla kakšnih daljših sprehodov. Valovi se med sabo požirajo, čakamo na največjega in se strašno zabavamo.
Pomislim, da sem Julija, ki se je Brini pridružil nazadnje, spoznala prvega na snemanju prve plošče Autodafeja. Z njimi sem takrat že sodelovala kot gostja na koncertih, ne pa na plošči, sem bila pa zato zraven, ko so jo snemali in Julij je bil za mešalno mizo.
Potem se spomnim še prvega srečanja z Lukom, kako leto kasneje. Znajdem se skupaj z Jakom in Andrejem iz Autodafeja na žurki pri Luki in njegovem bratu Jaki, kjer se je džemalo pozno v noč. Teden kasneje mi Andraž iz dua Andrabrin, ki je bil takorekoč moj prvi bend, odpove nastop na Otočcu. Sama nočem odpovedat in tako se spomnim žurke in Luka s kitaro. Nimam kontakta, zato grem do njega. Ne vem niti kako se piše, zato ne morem pozvoniti. Stanovanje je v prvem nadstropju, in iz dvorišča začnem metati kamenčke na kuhinjsko okno. Luka je takoj za, vadiva program in že naslednji dan z njim nastopam. To je bil zametek Šišenske bajke.


 « Nazaj