English

MOJ DNEVNIK-VLAK RAZNOLIKOSTI, Španija, 24. marec 2007

Odhod iz El Ferrola v Gijon že ob devetih zjutraj. Vsi zalepljeni in zaspani se prilomastimo v avtobus, kjer skušamo nadoknaditi ure manjkajočega spanja. Po štirih urah vožnje odvržemo stvari v hotel in odbrzimo do restavracij. Želodčki se nam kar lepijo skupaj, tako smo lačni. Pogovor za mizo teče izključno o hrani. Z Blaževo pomočjo naročimo jedi. Pustimo se presenetit. Za predjed naročimo morske ježke. Nihče jih še ni jedel in to zadevščino je treba takoj odkljukati s seznama specialitet. Prinesejo dve ogromni porciji. Večina od nas prvega ježka poje v celoti, razen bodic in lupine. Vse skupaj je za tri žličke materiala. Med rdečim mesom plavajo ostanki ježka v različnih odtenkih rjave barve in so grenkega okusa. Preidemo le na rdeče meso in s težavo in zabavo pojemo kar precejšen del obeh porcij.
Včeraj smo začeli koncert začeli s Sijaj, sijaj sončece. Verjetno smo podzavestno pozdravili sonce, ki se je prebilo skozi oblake in dež, ki je sever Španije napajal zadnji teden.
Lep vokalni začetek, ki se je kmalu ogrel in nas dvignil nad muziko.
Spremenili smo vrstni red. Bend je sam začel z improvizacijo in naredil pravo ozračje. Prva pesem je Štimca, zato inštrumentalni uvod ponazarja zemljo, ki se odpre in mrtveca, ki vstane iz groba. Tako sem si ga razložila sama. Po bučnem odpiranju zemlje v zraku ostane le glas violine, glas Štimce, slišim jo, slišim kako Štimca vpije, Štimca gre, …
Čutim, da bend postaja močnejši. Fino je, če lahko igramo par koncertov zapovrstjo, nam ni treba vedno začeti od začetka, ampak od tam, kjer smo včeraj nehali. Vsak glasbenik močno in z občutkom napolni prostor pa vendar pušča dovolj prostora za ustvarjanje zvočnosti benda.


 « Nazaj