English

MOJ DNEVNIK- VLAK RAZNOLIKOSTI, Španija 23. marec 2007

Ob dvanajstih se odpre razstava. Posnamemo intervjuje pa prispevek za nacionalno TV. Malo animiram marionete in povem celotno družinsko štorijo, kot že nič kolikokrat. Škoda da ni Dušana Moravca. Moral bi priti v Španijo in nas posnet za kakšen dokumentarec, pa se je zadnji dan zalomilo. Na razstavo pride še Špela Trobec. Kako neverjetno naključje, da trenutno živi ravno v El Ferrolu v Galiciji, kjer bomo imeli zvečer prvi koncert. Mesto je majhno in če ga ne poznaš, postane hitro dolgočasno. Ampak Špela nas odpelje med domačine na »pikar« v prijetno gostilnico s pojočim natakarjem. Po pikanju in poskušanju različnih jedi in narezkov, si mislim, da natakar prepeva zato, da si nenehno dela prostor v gneči veselih ljudi in oznanja svojo pot. Še dobro, da je med vso zaužito hrano zalito z dobrim domačim vinom in koncertom še tonska vaja, da si lahko opomoremo.
Drago prevzame komando na tonski vaji. Stvari stečejo svojo smer. Vsak zase, lepo po vrsti in na koncu še vsi skupaj. Mu kar leži, da vpije vse povprek »Tišina! Jaz zdaj igram!« Kljub šotorskim frekvencam in razlezenemu zvoku uspemo uglasiti monitorje. Slišimo se, ampak kakšne močne dinamike v našem igranju med koncertom zaradi šotorskih pogojev ne moremo pričakovati. »Nič. Bomo pa igrali na polno, na energijo.«
 
Še dobro, da so nam spremenili plan in ne igramo prvi. Lokalni bend sestavljen iz dveh harfistk, vokala in spremljave je dosti bolj akustičen in bilo bi smešno, če bi igrali za nami. Publike ni veliko. El Ferrol je zaspano mesto, ampak še dobro, da pridejo gnečo delat še Špela in njeni, pa Florjan, Blažev brat, ki tam blizu študira. Tisti, ki so tam navijajo na polno, vseeno jih je premalo, da bi posrkali zmešani zvok, ampak jaz se slišim dobro v monitorjih in super je igrati spet z Brino. Četudi ne slišim dovolj violine in še česa, smo dovolj skupaj, da se čutimo, sama sedem v svoj glas in uživam.


 « Nazaj