English

MOJ DNEVNIK- VLAK RAZNOLIKOSTI, Španija 22. marec 2007

Z Mojro sva postavili razstavo. V našem vagonu, ki predstavlja Vzhodno Evropo, je Slovenija prikazana na dva različna načina. Prvi je pogled nanjo skozi oči moje mame Eke Vogelnik. Poleg naju z Dragom, ki zasedava glasbeni prostor, je izpostavila še pisateljico in pesnico Svetlano Makarovič in filozofa Slavoja Žižka. Smo štiri marionetne lutke, visimo na nitkah na posebej za nas napravljenem odru. Svetlana sedi na gugalnici, Drago na stolu s harmoniko v rokah, Slavoj v kotu in modro premišljuje, jaz edina stojim in sem pripravljena da zaplešem, če me kdo od obiskovalcev povleče za pravo nitko. Drago tiho čaka, da zaigra na harmoniko in Svetlana, da k ustom ponese cigareto. Vsi čakamo obiskovalce, da nas animirajo in oživijo. Zraven so položene in visijo naokoli Svetlanine in Slavojeve knjige v pomanjšavi in oba cedeja skupine Brina. Nasproti na steni visijo naši portreti s kratkim spremnim besedilom.
Drugi del razstave pa predstavlja Slovenijo skozi oči moje babice Marije Vogelnikove. Slovenija je namreč po škratovsko nastala tako, da je po koncu nastanka sveta bogu v rokah ostalo malo kamna, zelenja, zemlje, lesa in vsega drugega iz česar je sestavljen svet. Ker ni vedel kaj bi z ostanki, jih je vrgel v morje. Škrat pa je zvrtal luknjo, da so ostanki padli vanjo in tam je tako nastala Slovenija, sestavljena iz vseh vrst zelenih odtenkov. Škratovski svet z zgodbami o Kralju Matjažu, rudniških, vrtnih, gorskih, gozdnih in ostalih škratih je upodobljen v Marijinih slikah, vsako sliko pa spremlja zgodba.
Obe razstavi povezujeta škratovski marionetni lutki, škrat Tuki-Tam in njegova žena škratovka Sem-pa-tja. Visita vsak na svoji gugalnici iz lubja. Tudi onadva sta vesela, če jih animirajo otroške ali odrasle roke.
Ta slovenski pisani svet je fino vpet med vagona severnoafriške puščave, kjer visijo fotografije Tuaregov in Berberov, puščavskih ljudstev na kamelah, in fotografije južnoameriške poetične pokrajine. Prvi vagon je za otroke in predstavlja dežele vsega sveta. Tam čaka otroke kolo sreče, otroci pa morajo odvisno od kazalca, kjer se kolo ustavi, okusiti, poslušati, vohati, opazovati in uganiti s katerega kontinenta ali dežele prihajajo sestavine. Zadnji vagon je opremljen z zgodovino severne španske železnice, fotografijami današnjih in nekdanjih vlakov, njihovo pot in seveda ljudi, ki so bili z vlaki povezani.
 
Zvečer pride bend, Jelena mi sporoči, da so v restavraciji. Lepo jih je videt in vsi smo utrujeni, da je veselje. Komaj čakam jutra.


 « Nazaj